04 januar 2023
Inženirsko okolje Slovenije se lahko pohvali s številnimi inovativnimi in v svojih panogah nepogrešljivimi izdelki. Da smo lahko nekaj predstavnikov ključnih gonil našega gospodarstva na Inženirskem EXPU predstavili tako, kot se spodobi, je rezultat prav posebnega sodelovanja.
Peto podelitev Inženirke leta bo 10. januarja 2023 spremljala prav posebna razstava. Inženirski EXPO bo v preddverju Cankarjevega doma obiskovalcem dogodka ponudil vpogled v del srca slovenske industrije. Razstavni eksponati, izdelki sedmih sodelujočih prebojnih podjetij, bodo razstavljeni na njim enakovredno inovativnem stojalu, rezultatu sodelovanja med podjetjem MG Rohr in industrijsko oblikovalko, mag. Barbaro Prinčič. S slednjo, tudi profesorico na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, smo se pogovarjali o nastanku ideje, zgodbi izza zasnove razstave ter samem poteku dela, ki je bilo prežeto tudi s trajnostno noto.
Začniva precej široko. Kako je nastala zgodba sodelovanja na Inženirskem EXPO v sklopu razglasitve Inženirke leta 2022 in povezave s podjetjem MG Rohr?
Ko smo z naročniki prvič sedli skupaj in se pogovarjali o inženirski stroki, (industrijskem) oblikovanju – ki je, mimogrede, stroka, ki se je v slovenskem okolju žal še vedno ne poslužuje dovolj podjetij – ter konceptu razstave, se je skozi pogovor počasi razkrila želja po njenem industrijskem videzu. Tako se je porodila tudi ideja o stojalu za razstavne eksponate, katerega konstrukcija bi bila sestavljena iz cevi. Potem, ko smo se povezali s podjetjem MG Rohr, pa se je delo hitro začelo.
Predstavitev industrijskih elementov na umetniški način je nekaj posebnega, je tako? Bi lahko rekli, da gre za združitev dveh popolnoma različnih svetov? Zakaj?
Ne bi rekla, da gre za združitev dveh popolnoma različnih svetov, saj industrijsko oblikovanje ni umetnost v smislu lepih umetnosti. Mi nismo umetniki – smo oblikovalci. Razlika je v tem, da umetnik običajno ne dela za naročnika, industrijski ali produktni oblikovalec pa, pri čemer mu s svojo storitvijo pomaga rešiti vnaprej znan problem. No, to s problemom je lahko bolj kompleksna zgodba, saj ni nujno, da je problem res tam, kjer ga sprva vidi naročnik. Opredelitev problema se lahko s sinergijo naročnika in oblikovalca tudi spremeni. In če prestopimo na umetniško področje: umetniki delajo z raznoraznimi gradivi, medtem ko so industrijski kovinski materiali pogosto uporabljeni v njihovih artefaktih.
Kaj je tisto, kar v tej razstavi predstavlja dodano vrednost, izjemnost, edinstvenost?
Moja življenjska usmeritev v stroki je že 30 let trajnost –pomembno mi je, da bodo razstavni elementi, ki jih bodo razstavljavci lahko po razstavi dobili v trajno last, svojemu namenu služili še vrsto let. Kovinske cevi, ki so osnova konstrukcije, so trdne, trpežne, tako rekoč večne. In dolga življenjska doba izdelkov je prvi postulat trajnosti.
Če se dotaknem vizualnega izgleda, sem koncept gradila na ideji, ki izpostavlja in poudarja cvetober slovenske industrije, tehnike in znanja. To gradi dvoplastno: predstavljamo namreč najboljše med najboljšimi v industriji, razstava pa je obenem tudi del dogodka, ki izpostavlja pomen neverjetnih inženirk, ki jih premore Slovenija. Morda se bo zdelo nekoliko nenavadno, a razstavno površino sem po semantiki želela približati cvetu. Kot omenjeno – gre za cvetober najboljših. No, v času tega pogovora delo še ni zaključeno. Upam, da mi bo uspelo.
S kakšnim vtisom si želite, da bi obiskovalci zapustili razstavo; kakšno sporočilo naj odnesejo s seboj?
Težko odgovorim, saj sama razstave opazujem z dvojnimi očmi in merili. Pozorna sem na dela in obenem na postavitev, svetlobo, višine, na katerih so razstavljeni eksponati, velikost podnapisov ... To pa zato, ker razstavo ocenjujem skozi prizmo oblikovalke, ne le gledalke. Večina obiskovalcev tega verjetno ne počne. Na mnoge bodo vtis naredili tehnološko dovršeni izdelki, če se bodo razstave spominjali tudi po postavitvi, pa toliko bolje.
Kaj vam je kot ustvarjalki, umetniški duši, pomenilo in predstavljalo sodelovanje z industrijskim podjetjem? Ste sicer industrijska oblikovalka, tako da vam tuje zagotovo ni bilo, a vendarle, ste se morda srečevali s kakšnimi izzivi?
V industrijskem okolju se vedno počutim dobro, že od nekdaj so me navduševali stroji in tehnični procesi. V Sloveniji sem največ sodelovala s pohištveno in embalažno industrijo, obiskala sem tudi veliko drugih industrijskih okolij. A izziv ni sprehod skozi proizvodni obrat. To je del 'inputa', ki ga mora zagotoviti naročnik, če želi od oblikovalca dobiti čim boljši 'output'. Izziv je reševanje problema za naročnika; izziv je celoten oblikovalski proces, ki te na koncu pripelje do prototipa in nato do izdelka za na trg. Svojevrsten izziv pa so tudi odnosi in sinergija med oblikovalcem in naročnikom. Vse to seveda velja v splošnem. V primeru sodelovanja z MG Rohr so hitro razumeli moje želje in mi takoj zagotovili vso potrebno podporo in pripravo materiala. V primeru, da sem potrebovala storitev, ki je sami ne pokrivajo, so mi na pomoč priskočili tudi s pomočjo njihovih zunanjih sodelavcev.
Namen razstave je tudi na vizualen način predstaviti to, da smo Slovenci narod inženirjev, inovatorjev in pionirjev. Na kakšen način to sporočate (preko postavitve, koncepta...)?
Točno tako. Preko postavitve in, kot že omenjeno, preko koncepta, ki v prenesenem pomenu povezuje trdoto inženirstva in tehnike z mehkobo in krhkostjo cveta. Trdoto predstavljajo kovinske cevi, med seboj vijačene v krog, z veliko negativnega prostora, ki ustvarja navidezno lahkost; mehkobo pa predstavlja horizontalna odlagalna površina iz termoformiranega filca, torej se mehko z industrijskim postopkom pretvori v trdo. Ta površina je na posameznih delih perforirana in tam jo prebadajo diagonalno porezane cevi. Semantika je jasna in zgovorna: preboj na vrh, preboj iz povprečja. V analogiji z rastlinskim svetom pa vsak cvet enkrat pokuka iz ravnine in se potem pokaže v vsej svoji lepoti, tako kot eksponati na razstavni površini. Upam, da je ideja toliko inovativna, da s tem podpira dogodek posvečen inovatorjem, inženirjem in pionirjem.
Za konec pa seveda ne gre pozabiti na trajnostni vidik sodelovanja. Kakšno je sporočilo tega, da ste umetniško rešitev sporočilnosti iskali v materialih/elementih, ki morda temu niso primarno namenjeni in so na nek način 'odpadni'?
Kot sem že omenila, je moja življenjska usmeritev v stroki trajnost. Eko oblikovalske strategije, o katerih se danes končno veliko govori, so bile predstavljene že pred 30 leti. Dolgo časa smo potrebovali, da smo pri razvoju izdelkov začeli razmišljati in upoštevati njihov vpliv na okolje v vsaki fazi življenjskega kroga. Pred desetimi leti se je začel poudarjati koncept krožnosti, ki je tudi evropski koncept za upravljanje z viri. Zadnji dve leti smo končno videli, kaj pomeni podražitev ali celo pomanjkanje surovin. Sedaj tudi proizvajalci bolj odgovorno razmišljajo o drugačnih, krožnih, trajnostnih pristopih.
Sama se trudim trajnost ali krožnost (kar ni eno in isto) promovirati na način, da poudarjam dolgo življenjsko dobo izdelka, možnost njenega podaljšanja ali podaljšanja življenjske dobe materiala – poudarek torej dajem krožnosti. Slednjo najbolj očitno uresničujemo tako, da ostanku vdihnemo novo uporabno vrednost v drugem življenjskem krogu materiala, za drug namen, z drugo funkcijo. S projekti, ki jih delamo s študenti pri predmetu Trajnostno oblikovanje na ALUO, poskušamo te koncepte promovirati v širšem družbenem in poslovnem okolju ter sporočati, da je to mogoče.
Pri snovanju stojala sem želela delati iz ostankov, a se je izkazalo, da je material proizvajalca zelo racionalno porabljen, z zelo majhnimi ostanki, tako da je bila konstrukcija lahko narejena le iz novih cevi. Ker so te zelo težke, sem veliko pozornosti pri načrtovanju posvetila zmanjšanju njene teže. V vsakem stojalu je zato tudi samo šest dolžinskih konstrukcijskih elementov, preostali so le petina osnovne dolžine. Uporabili smo tudi termoformiran filc, odpadni material istoimenskega podjetja, pri čemer gre obenem za popolnoma nov, še nikoli rabljen material. Prvih 50–70 metrov proizvedenega filca še vsebuje mikronske napake, zaradi katerih ni primeren za zahtevne izdelke, je pa lahko uporaben za marsikaj drugega. Na žalost ga še vedno preveč konča v sežigalnici, tako kot tudi mnogo drugih materialov, ki bi jih z drugačnim načinom razmišljanja in delovanja lahko uporabili in prihranili pri surovinah. S tem bi dolgoročno tudi zmanjšali dolg, ki ga na tem planetu delamo našim zanamcem.
Vsebina je bila pripravljena za revijo Innovate.ing: Inženirski EXPO magazin, ki je izšla ob 5. obletnici Inženirke leta. Celotno revijo lahko ogledate tukaj.