12 februar 2026
Podatki so več kot številke. So temelj odločanja. Če jih znamo povezati in razumemo kontekst, dobimo informacijo, ki nas vodi naprej.
Kot večina mladih sem se v osnovni šoli spraševala: kam bi? Na katero srednjo šolo naj se vpišem? Morda me je na inženirsko pot usmerilo dejanje strica, ki je – takrat naskrivaj – domov prinesel commodore. To ni bil le računalnik. Bila je naprava, ki mi je odprla okno v prihodnost. Privlačila me je novost, možnost preizkušanja in ustvarjanja. To so bili časi, ko se je o računalništvu šele začelo govoriti in nekaj nadobudnežev je imelo prve spectrume in commodorje. Večinoma so bili to fantje in, evo – še kakšno dekle vmes.
Vedno sem imela rada novosti, zato se mi je odločitev, da se vpišem v srednjo šolo za računalništvo, zdela odlična izbira. Dobila sem tudi štipendijo, kar so bile tudi dodatne točke za mojo odločitev. Commodore me je vodil do računalniške gimnazije in pozneje na podjetniško pot.
In še nekaj sem počela v mladosti: »šraufala« sem fička. Morda se komu zdi nenavadno, a mene je to zanimalo in pri tem me ni nihče ustavljal. Nihče mi ni dopovedoval, da to ni zame, dekle. Vidim, da ista radovednost žene tudi sedanje mlade. Razlika je le v tem, da imajo na voljo neprimerljivo več orodij in priložnosti. Zato je ključno, da jim damo poligon za raziskovanje svoje nadarjenosti in zanimanj. In se pri tem ne omejujemo. Že otroci – fantje in dekleta – lahko skozi igro veliko preizkušajo z ustreznimi igračami. Tako razvijajo svojo kreativnost in iznajdljivost, da rešujejo majhne tehnične izzive.